Omemba: Krištof Dovjak

»V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov.«

»Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo.«

»Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij / Toda litij hira hitreje od železa.«

»Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.«

»Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo.«

»Ko prisluhnemo bližnjim, bi morali odpreti slovarje.«

»Bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje.«

»Če se moram odločiti med 'razumljivim' in 'nerazumljivim', sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …«

»Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …«

»Avtor se ukvarja z mitom kot s potencialno ‘zgodovino, kot jo pišejo zmagovalci’.«

»Nekoč sem bil Tesalec, Jolčan. Nekoč sem bil, še otrok, v košari poslan, da me ne bi očetov brat ubil. /…/ Marsikaj sem bil, preden sem bil skoraj Korinčan …«